Koliko so vredni naši podatki v spletu?
Kategorija: Slovenija | Datum objave: Monday, 12. 12. 2011 | Avtor: Barbara Kvas
Internet je postal dobra osnova za tatove – denarja, osebnih podatkov, različnih informacij. Tako ugotavljajo v največjem svetovnem proizvajalcu protivirusne programske opreme, ameriškem podjetju Symantec. »Žal je precej žrtev neznanih in nekatere kraje podatkov celo ostanejo neopažene.«
Toliko odmevnih vdorov v informacijske sisteme, kot smo jim bili priča letos, verjetno še ni bilo. Aktivističnim skupinam, kakršni sta Anonymous in Lulzsec, je uspelo streti marsikatero zaščito in priti do gore podatkov. Med žrtvami so bili Sonyjeva zabavna omrežja, nizozemski izdajatelj kvalificiranih digitalnih potrdil in skoraj tudi nekatere jedrske elektrarne. Kljub temu da ni bilo poročil o množični kraji denarja z bančnih računov prizadetih uporabnikov spletnih storitev, v katere so vdrli krekerji, so tudi tisti podatki, ki so znani, enormni.
V Symantecu so namreč izračunali, da je internetni kriminal lani po vsem svetu povzročil za najmanj 388 milijard dolarjev (288 milijard evrov) škode. Od tega je bilo neposredne škode – dejansko ukradenega denarja – za 114 milijard. Preostalih 274 milijard pa nanesejo stroški odpravljanja posledic in izgubljeni čas. Ocene temeljijo na 19 tisoč intervjujih v 24 državah. Samo Veliko Britanijo tovrsten kriminal po konservativni oceni vsako leto stane blizu 30 milijard funtov (35 milijard evrov). Torej je lahko skupna številka še precej višja.
Vendar so že ugotovitve Symanteca komaj predstavljive. Vsako leto se z internetnim kriminalom sreča več kot 430 milijonov odraslih po vsem svetu, število dnevnih žrtev tako krepko presega milijon. Ali, za boljšo ponazoritev, 14 ljudi vsako sekundo. Kot še ocenjujejo v omenjenem podjetju, se s tovrstnimi grožnjami sooča kar 70 odstotkov uporabnikov interneta.
Večinoma gre še vedno za napade in prevare na osebnih računalnikih. Toda kot poudarja vse več ponudnikov zaščite za pametne mobilnike, se tudi tam število groženj povečuje. Kar ne preseneča, saj ljudje z njimi brskajo po spletu in družabnih omrežjih, berejo e-pošto, igrajo igre in opravljajo bančne transakcije. Razlike med telefoni in računalniki skoraj ni več, ugotavlja direktor podjetja za računalniško varnost Netqin Henry Yu Lin.
Kolikšni so dejansko zaslužki s tovrstnimi krajami? Strokovnjak za odkrivanje spletnega kriminala iz podjetja Kaspersky lab David Emm poudarja, da so tatovi izjemno motivirani. »Naš internetni odtis se povečuje in povečuje. Uporabljamo elektronsko bančništvo, spletno nakupovanje, družabna omrežja in še marsikaj. Zato do naših podatkov ni težko priti,« opozarja Emm.
Po njegovih opažanjih izginjajo enostavni zlonamerni programi, večina tistih, ki jih je danes v obtoku, je precej izpopolnjenih. Vsak dan pa jih odkrijejo približno 35.000.
Večina tovrstnih nepridipravov uporablja že skoraj povsem izdelane zlonamerne programe, ki jih je treba le nekoliko prilagoditi za točno določen namen. Tovrstne programe je mogoče za nekaj sto ali nekaj tisoč evrov – odvisno od njihove zapletenosti – kupiti na črnem spletnem trgu. Že z nekaj krajami se »začetna investicija« povrne.
Kriminalci lahko poskušajo e-bančne račune prazniti sami, lahko pa podatke o njih prodajo naprej. Tipična cena je približno deset odstotkov stanja na računu. Če imate torej na bančnem računu dva tisoč evrov, bodo kriminalci podatke, ki bi omogočili vstop v vašo e-banko, lahko prodali za dvesto evrov. Približno toliko so vredni tudi prijavni podatki za profil na facebooku. Drugi osebni spletni podatki so cenejši.
Precej dražji pa je ponarejen potni list, če ga izdelajo iz (na spletu) ukradenih podatkov. Zanj lahko dobijo od 500 do 750 evrov, za osebno izkaznico ali vozniško dovoljenje pa celo tisočaka. »Mogoče je priti do vseh podatkov, tudi do tistih za ponarejanje biometričnega potnega lista,« opozarja David Emm. Komur na tak način ukradejo identiteto, se lahko znajde v velikih težavah, kriminalca pa je težko odkriti in še zlasti ga je težko preganjati. Čezmejnih zakonov za pregon internetnega kriminala namreč še ni.
Najšibkejši člen pri vsem skupaj je še vedno uporabnik. Zato mora vsak posameznik paziti na to, kaj počne na internetu, poskrbeti za dobro zaščito svojih naprav (tudi mobilnih) in vsak sum zlorabe takoj prijaviti strokovnjakom (Si-certu) in policiji.
Vir: Delo
