»Prepričani smo bili, da bodo po padcu komunizma mladi postali dejavnejši v civilnodružbenih gibanjih, se vključevali v javno življenje, in da bodo politično aktivnejši, saj bodo imeli možnost izbire in bodo hoteli sodelovati pri razvoju svojih domovin,« je ob svojem obisku v Sloveniji nedavno povedal britanski sociolog Ken Roberts, ki je zadnja leta raziskoval evropsko post-socialistično mladino.
Prve analize ameriških predsedniških volitev so pokazale, da sta zmagovalnega predsedniškega kandidata Baracka Obamo podprli kar dobri dve tretjini mladih volivcev (starih od 18 do 29 let) in velika večina volilnih abstinentov, ki se na preteklih predsedniških volitvah niso odpravili na volišča.
Vprašanje, zakaj je mlade tako težko navdušiti za politično – ali kakršno koli drugo javno delovanje – si redno zastavljajo številni politiki, akademiki in lastniki medijskih podjetij. Prvi zaskrbljeno pogledujejo na svoje borne strankarske podmladke, drugi se sprašujejo, kaj tovrstna pasivnost mladih pomeni za prihodnost demokracije, tretji pa tuhtajo, kakšne novičarske vsebine bodo sploh še lahko prodajali novim generacijam medijskih občinstev.
Predčasne volitve so bile v zraku. Gordona Browna, britanskega prvega ministra in vodjo laburistične stranke, je na strankinem kongresu čakal zelo pomemben govor. Povzeti je moral svojih sto premierskih dni, dokazati strankarskim kolegom, da je primeren vodja stranke, in sporočiti naciji, kaj jo čaka pod njegovim mandatom.
